Tople jesenske dopoldneve smo otroci iz skupine “Zajčki” skupaj z vzgojiteljicama, izkoristili za pohode proti gozdu, kamor smo zelo radi zahajali. Ob poti smo se srečevali z najrazličnejšimi živalmi – oslički, čebelami, kozami in kravami. Vsi po vrsti smo po poti proti gozdu pogumno razlagali, katero žival vse smo v gozdu, ne samo videli, ampak baje tudi ujeli (od lisice, volka in medveda), ko pa je vzgojiteljica položila prst na usta in nam rekla, naj prisluhnemo, ker se ji zdi, da nekaj sliši, že so se mali pogumneži začeli zbirati okoli obeh vzgojiteljic, njihove oči pa so nenadoma postale velike in prestrašene. Seveda smo slišali le drobno in tiho ptičje petje, ki nas je vedno spremljalo v gozdu. Gozd je igralnica, ki jo imamo, poleg igrišča, najraje, saj nam ponuja mnogo dejavnosti in najrazličnejše igre. V njem smo se skrivali za tanjša in debelejša debla dreves, skakali iz štorov, se igrali za lovce in čakali na živali, iskali liste različnih jesenskih barv, veje z listi in veje z iglicami, nabirali in zbirali smo različne skorje dreves, iskali mah, praprot in lišaje, se igrali detektive in iskali drobne žuželke, ki jih je v podrasti in gozdnih tleh nemalo. Iz odpadlih vej, mahu in listja smo gozdnemu škratu postavili hiško in mu pomagali, da bo ob prihodu zime, na toplem in suhem. Bila je tako velika, da smo tudi mi lahko smuknili vanjo. Obenem smo tudi spoznali, da nekje v gozdu, v koči stanuje teta Pehta, ki nam je v zahvalo, v škratovi hiši pustila bombone in zdravilni čaj iz zdravilnih rastlin, oziroma zelišč, ki jih Pehta pridno nabira in suši. V vrtcu smo si ga skuhali, mu dodali med in limono ter si naredili čajanko – bil je res zelo okusen. Vedno, ko pridemo v gozd, ga pozdravimo in vedno, ko se vračamo v vrtec, se od njega poslovimo – skrbno pazimo, da vse pospravimo za seboj in da za nami v gozdu ne ostane kakšen odpadek, ob katerem bi bili teta Pehta, škrat in gozdne živali še kako zelo žalostni.
[wzslider autoplay=”true”]
Zajčki s Katjo in Barbaro
